11 menedžerskih grehov, ki bi se jih morali izogniti

Delati preveč je smrtni greh, če opravljate delo drugih!

Boste čakali, da se bodo vaši uslužbenci sami domislili, kateri strategiji morajo slediti? Če bi to delovalo, zakaj bi vaše podjetje sploh potrebovalo vodilne kadre?

Tipi s karošijem nehajo grešiti šele, ko se zgrudijo.

Tu in tam vsi delamo napake, a to ni usodno. Toda šibki menedžerji ne delajo zgolj občasnih napak, temveč prave menedžerske grehe, in to sistematično, kronično, trajno.

"Od sedaj naprej velja nova razdelitev vlog. Jaz postavljam vprašanja, vi predlagate, jaz odločam!"

Kaj, ko bi se lotili tolmačenja? Svojo uradno strategijo podjetja iz menedžerskega jezika prevedite v slovenščino uslužbencev. Precej zoprna zadeva, kajne?

Menedžer ne more dojeti, da uslužbenci pozabljajo najpreprostejše stvari. Dobremu voditelju se nasprotno ne zdi škoda časa, da te preproste stvari vsak dan potrpežljivo sporoči ničkolikokrat. Ve namreč, da za to gre.

Kolikor pogosteje popustite domnevni nebogljenosti svojih uslužbencev, toliko manj učinkovito bodo ti v prihodnje delali (ker bodo dobesedno prišli iz prakse) in toliko bolj zgarani boste vi sami.

Šef: "Kdo neki je zaposlil to zgubo?"
Asistent: "Hm, mislim, da ste bili to vi."

Hudo je, če zaposlite napačne ljudi. A še huje je, če se jih po hitrem postopku ne znebite.

Kdor sam poskrbi za izbiro osebja, dobi dobre ljudi. Zagotovo!

Najpomembnejšega kriterija za kandidata ali proti njemu ni v življenjepisu. O značaju svojega potencialnega uslužbenca lahko kaj izveste le v osebnem pogovoru.

Šibki predpostavljeni se klonirajo. Nastavljajo svoje male dvojnike.

Strokovno kompetenco lahko uslužbenec natrenira. Za to so na voljo dobri seminarji in knjige. Toda tega, kar je zares pomembno, se ne da naučiti.

Če iščete tisto, kar potrebujete, tudi dobite zgolj to, kar potrebujete - in nič več.

Ne čakajte na najboljše. Pojdite k njim!

Če ne morete ponuditi ničesar drugega kot visoko plačo, bodo ljudje sicer prišli k vam, toda ne bodo ostali.

Sodelavcev ne vodimo tako, da jih bombardiramo z zamislimi.

Le tisti, ki ne zna drugega, mora svoje uslužbence loviti z denarjem.

Uslužbenec razmišlja o tem, kako bo delal. Menedžer razmišlja o delu. To ga loči od uslužbenca.

Menedžerji tehtajo pred vsako odločitvijo. Tveganje tega, da odločitve ne sprejmejo, se zdi mnogim manjša od tveganja, da bo odločitev napačna.

Argumente za in proti lahko zbirate leta in leta, toda od določene točke naprej temelj za vašo odločitev ne bo več bolj kompleten, ampak zgolj še bolj kompleksen.

Četudi prisluhnete stotinam ljudi, lahko ti govorijo, kar želijo, slednjič odločate vi.

Bodimo pošteni: razne odbore radi tako pogosto oblikujemo tudi zato, da na koncu ni kriv posameznik, če se sklep izkaže za napačnega. Za ljudi, ki dobivajo menedžersko plačo, je to sorazmerno strahopetno.

Pri odločitvah, ki jih je potrebno sprejeti v nekaj minutah, pomagata dve stvari. Na kratko povprašajte vse, ki so na razpolago - in se nato odločite po občutku.

Svojemu zaposlenemu povejte: "Žal imam le malo časa. Toda naslednjih pet minut pripada samo vam. Mi lahko v tem zares omejenem času poveste bistveno?"

Če tu in tam zgolj tri minute zares pozorno poslušamo, posameznika to motivira bolj kot vsak bonus.

Vsak zaposlen ima lastne "motivacijske gumbe". Poiščite jih in pritisnite nanje!

Ljudje od vas ne pričakujejo nasvetov. "Nasveti so tudi udarci" in to, da imate vedno prav, ne motivira. Motivira pa poslušanje. In to, da pustite govoriti.

Menedžer, govori jasno, natančno in celovito!

Ni naloga sodelavcev, da razumejo svojega šefa. Da ga razumejo, je menedžerjeva dolžnost.

Menedžerji so ljudje akcije. In to povzroča probleme.

Kdor dela hitreje, kot misli, bo ravno tako hitro stigmatiziran, torpediran, ignoriran.