Management Letter

Trendi v menedžmentu za leto 2012
(Jan - 2012)

Drage bralke, dragi bralci!

Kaj prihaja nad nas? Kakšne novosti v vodenju in menedžmentu vas pričakujejo v novem letu? Če bi jih morali našteti pet, katere bi to bile? Si jih boste zapisali? Potem jih bomo primerjali med seboj.

Prvi trend je Grassroots Management. Avantgarda mednarodnih menedžerjev je na to novost, ki predstavlja korenit odmik od doslej slavljenih Highly Sophisticated Tools, stavila že pred koncem leta. Kot pravi Alexander Picker, predsednik uprave neke finančne ustanove: »Kaj mi pomaga takšen Highly Sophisticated Tool, če ne razumem, kaj se dogaja pri blagajni!« Seveda: ta orodja so lepo videti, so zelo moderna. A hkrati so tako kompleksna, da ostaja njihova učinkovitost pobožna želja in da so njihovi skriti stroški prohibitivni. Lepega dne ne razumeš več svojega lastnega posla in uslužbenci se za hrbtom posmehujejo svojemu predpostavljenemu. Ne gre za to, da bi znal Alexander pri blagajni svetovati bolje od svojih referentov. Menedžerji, ki prisegajo na Grassroots Management, ... več...
 

Change your Mind!
(Dec - 2011)

Drage bralke, dragi bralci!

Vedno sem vesel, kadar mi kdo odgovori na moje vrstice. Ob vsakem pismu se razvije nekaj še posebej zanimivih izmenjav elektronske pošte. Kje neki danes še imam možnost za gojenje inteligentne debate med somišljeniki? Že res, da je svet vedno bolj poln, toda je zato tudi bogatejši? Zaradi tega hvalim naš mali otok razmišljujočih. Ob zadnjem pismu je bil med mejli prav poseben biser.

Morda se spomniš, da sem se nekoliko razočarano izrazil o tem, da se v menedžmentu vedno več dela, vedno manj pa se spremeni. Na to se je oglasil Roland Baumann, vodja tehničnega izobraževanja pri Toyoti v lepi Švici: »Imate prav, tudi sam pomembne stvari vedno znova odrinem od sebe. A ko sem prebral Vaše elektronsko sporočilo, sem se odločil nemudoma ukrepati. Zdaj grem takoj domov, da bi stal ob strani svoji ženi in hčeri, ki imata obe želodčne težave in uredil gospodinjstvo.« Bil sem osupel. Nato pa sem postal ponosen. več...
 

Akcijski menedžment
(Oct - 2011)

Drage bralke, dragi bralci!

Sedaj imam torej tudi svojega oskarja. Blejska IEDC School of Management mi je nedavno podelila Alumni Achievement Award (nagrado nekdanjim študentom za njihove dosežke), kar samo po sebi ne bi bilo vredno omembe, in se nato za to bridko maščevala, kar omembo vsekakor terja.

Maščevanje moje šole ni bilo v tem, da mi je pred zbranim slavnostnim zborom naložila zahvalni govor. Ne, to breme človek navsezadnje rad prenaša. A ker sem se moral v dneh pred slavnostno prireditvijo jeziti nad že dve leti trajajočo blokado odločanja v Evropski uniji v splošnem in še zlasti nad nekaterimi na izboljšave odpornimi menedžerkami in menedžerji v svoji širši okolici, sem si mislil: Ravno prav. Namesto običajnega govora v slogu »… in zahvaljujem se svojim staršem, svojim učiteljem in profesorjem« sem javno izustil nekaj zajedljivih pripomb o tem, da kot menedžer dandanašnji marsikje očitno dobiš plačo samo, če vedno pridno sopihaš z drugimi, se ne zaletavaš, nikoli ne polivaš kave in na ta način narediš kar največ, ne da bi kaj omembe vrednega spremenil. Kot rečeno, sem bil nekoliko razjarjen in bi spričo svojega javnega izbruha jeze pričakoval blago grajo ali v najboljšem primeru muzajoče se nerazumevanje. več...
 

Recept za nesmrtnost
(Sep - 2011)

Drage bralke, dragi bralci!

Kaj Vas pri delu veseli? Seveda: uspeh, profit, prestiž, veliki posli. Zastonj. Seveda je vse to lepo imeti, a je po največ desetih letih poklicnih izkušenj prej higienski faktor kot cilj naših najvišjih stremljenj. Po katerih zvezdah posegate Vi? Kaj bo oznanjalo Vašo slavo še takrat, ko boste že zdavnaj zapustili mesto, ki ga danes še zasedate?

Neka vrhunska menedžerka mi je nedavno zaupala svoj recept za nesmrtnost. Rekla je: »Kaj lahko ob koncu leta pokažem takega, da bi preživelo morebitnega naslednika? Že pri naslednji četrtletni bilanci bom pozabljena. Zato ne delam zanjo.« Dela za večnost. In to prejkone mimogrede. Kar je sicer znal že Cezar. več...
 

Si šampionski vodja?
(Jul - 2011)

Drage bralke, dragi bralci!

Čisto me je očaral odmev, ki ga je izzvalo zadnje nadaljevanje te oddaje. Navdušen sem in se prisrčno zahvaljujem za vsak prispevek in vsako spodbudo. Včasih bi si želel, da bi na poslovnih šolah o idejah in osnutkih razpravljali vsaj s polovico tega navdušenja in praktičnega znanja. Potem bi mi bilo ob misli na prihodnost naših otrok laže … A omenjeno je že druga tema. Vrnimo se k svoji.

Dobivam veliko odzivov. A Markus Holzer iz Magne Steyr je v razpravo vnesel poudarek, ki po mojem mnenju tke miselno nit brez šiva naprej. Svojo spodbudo je šarmantno ponazoril z zgledom svoje starejše hčere, ki je po sleherni neuspešni kontrolki z nedvoumno resnostjo obljubila, da se bo poboljšala. Pri angleščini je rekla: »Naučila se bom več besed!« Pri matematiki pa: »Več bom vadila!« To vsi poznamo, ne le od otrok in kontrolk. Zaradi česar nam ni neznan niti zaključek. Markus Holzer pove: »Po kratkem času je častihlepje znova prešlo, sprejeti sklepi so bili prekršeni in ob naslednji šolski nalogi izid ni bil boljši ali je bil celo slabši. Kaj zdaj?« Dobro vprašanje, dragi Markus. več...
 

Niste Džingiskan!
(Jun - 2011)

Drage bralke, dragi bralci!

Sebi in drugim redno privoščim to veselje in povabim nekaj vodstvenih ljudi na večerjo. Lep lokal, prijetno ozračje, dobro vino in predvsem zanimivi sogovorniki in teme. In ker v »Penklub« v Ljubljani tako ali tako zahajajo večinoma le politiki, umetniki, menedžerji in podjetniki, smo tudi povsem med svojimi. Med zadnjo večerjo se je neki poslovodja pritoževal nad gluhimi uslužbenci.

Rekel je: »Preprosto ne poslušajo!« In spregovoril o nekem uslužbencu, katerega telefonski pogovor z eno izmed strank v zaostanku s plačilom je po naključju moral deloma poslušati. »Stranki je takoj zagrozil s tožbo.« Ali to ni normalno? »Na koncu seveda je,« je rekel poslovodja. A uslužbenec je nastopil kot nemški feldmaršal Blücher oziroma Džingiskan in takoj zagrozil s tožbo, ne da bi sploh hotel spregovoriti o razlogih za strankin zaostanek ali jim prisluhniti. Poslovodja pravi: »Stranka ni nelikvidna! Lahko dobro plača. V zaostanku je le zato, ker ji še ni nakazala njena lastna prvovrstna stranka in ker se ji je nepričakovano pokvaril neki stroj.« Zlahka bi se torej dalo najti rešitev. A prav do omenjene rešitve ni nikoli prišlo, ker je uslužbenec zagrozil s tožbo in je stranka potem odvrgla slušalko. To se zgodi vedno, kadar v poslu pustošita Džingiskan in njegova divja horda. več...
 

Mnogo predobro nam gre!
(May - 2011)

Drage bralke, dragi bralci!

Rad bi imel naše skrbi! Nedavno sem govoril z nekim menedžerjem, ki proizvaja valje za papirno industrijo. Dejal je: »Preveč prodamo! S svojimi kapacitetami zadevi nismo več kos! To je krasno, a …« In potem so se začele litanije: Toliko naročil, da med delovnim časom ne moremo niti na stranišče. Toliko, da kakovost trpi in se sodelavci mečejo na zobe. Menedžer je sklenil: »Čisto pošteno povedano, vsak večer grem v posteljo s slabim občutkom.« Pravkar se podobno dogaja mnogim.

Neka poslovodja pravi: »Kliče me vedno več strank, ki se pritožujejo nad zamudami pri dobavi. Tega od nas niso vajeni.« Neki drugi menedžer meni: »Opažam, da se ljudje začenjajo prepirati.« Kaj storiti? več...
 

Proč z maščobo!
(Apr - 2011)

Drage bralke, dragi bralci!

Ravno zdaj v času razcveta se mnogi oddelčni vodje pritožujejo, da imajo »mnogo premalo uslužbencev« in da nujno potrebujejo nove. Sumim, da je prav nasprotno res. Že zdaj imajo preveč uslužbencev, hočejo pa jih še več!«

Ta misel se mi je znova potrdila ob obisku nekega podjetja za storitvene dejavnosti s šeststotimi zaposlenimi, solidne srednje velike firme. Povprečno so imeli doslej v administraciji prodaje tedensko petdeset povpraševanj strank, reklamacij, prošenj za ponudbe ali poizvedb o cenah. Zaradi razcveta se je to število v zadnjih mesecih občutno povišalo. Skupaj z njim sta se občutno povišala čas obdelave in število napak. Direktor me je poklical: »Nekaj čudnega se nam dogaja. Pridite kaj naokrog!« Prišel sem naokrog in si dogajanje ogledal. več...
 

Menedžment v tridesetih sekundah
(Mar - 2011)

Drage bralke, dragi bralci!

Včasih me vznemirja, kako malo menedžerji razumejo svoj jezik. Vsaj dve tretjini težav, s katerimi se ukvarjamo na coachingu, je komunikacijskih. Tudi tisti iz zadnjega tedna je bil tak.

Neki upravi podrejeni menedžer me je razburjeno vprašal: »Moj predlog projekta je že tedne pri mojem predpostavljenem. Zakaj se končno ne odloči?« To kar naprej poslušam. Sam na zadevo seveda gledam drugače. Bil sem namreč v upravi, zaradi česar vsakemu udeležencu coachinga rečem: »Tvoj predpostavljeni se ne ubada le s tvojim projektom. Hkrati ga zaposlujeta vsaj dva ducata drugih. Se zadeve križajo? Bo denarni tok tudi vse prenesel? Morda si bo priskrbel še zunanje strokovno mnenje. Vsega omenjenega ti ne vidiš in vse zahteva čas!« Nato udeleženec coachinga reče: »Aha, zdaj razumem. In zakaj moram za to priti k vam? Zakaj mi zadeve ni razložil moj predpostavljeni?« Dobro vprašanje. A nasprotno vprašanje se glasi: Zakaj ga nisi o tem povprašal? več...
 

Do uspeha suvereno – in brez težav s spanjem!
(Feb - 2011)

Drage bralke, dragi bralci!

Nedavno sem hodil naokrog z vodjo proizvodnje neke tovarne papirja. Pripovedoval je o svojem delu. To ga je očitno veselilo. Vprašal sem ga, zakaj. Dejal je: »V veselje mi je, da lahko kot žongler sočasno obdržim v zraku osem, morda deset krogel.« Pripomnil sem, da bi bila tolikšna obremenitev naenkrat za mnoge prej dejavnik stresa. Rekel je: »Tudi zame. Prej! Takrat me je, če je eksplodirala več kot ena stvar, rado vrglo. Izgubil sem pregled, nisem se dobro počutil, kakšno noč nisem mogel spati. Nikoli nisem vedel, kaj me bo čakalo zjutraj. To je bilo stresno. Danes je vse popolnoma drugače. Postal sem suveren, nenapet, sproščen. Tudi premaknem veliko več stvari kot prej.« Samoumevno vprašanje je, kako je do tega prišlo. več...
 

Kaj v življenju je zares pomembno
(Jan - 2011)

Drage bralke, dragi bralci!

Vodstveni kadri se mi vedno znova pritožujejo, da jim je težko. Komu pa ni? To je napačen odgovor. Pravega je podal Mahatma Gandhi, ko je dejal: »Prave stvari so vedno lahke, tudi če so še tako težke.« Je smisel teh besed nejasen?

Obiščimo torej direktorja neke lizinške družbe. Dogovorjena sva za kosilo. Pri mizi se pojavi morilske volje in pove približno tole: »Pravkar mi je dobra dolgoletna stranka, katerega hči je sošolka moje, odpovedala sodelovanje in prijateljstvo. Pravi, da je popolnoma razočaran nad menoj.« Postavim najbolj ameriško izmed vseh vprašanj: »What happened?« Začne pripovedovati. več...
 

Najlepše plačilo izmed vseh
(Dec - 2010)

Drage bralke, dragi bralci!

V teh adventnih dneh sem bil z vodilnimi kadri slovenskega hčerinskega podjetja nekega nemškega koncerna dva dni v slovenski domovini vina. Kot poznavalec ve, je slovenski teran plemenita kapljica, ki čudovito sodi h kraškemu pršutu. Če odmislimo pokrajinske in kulinarične užitke, je bil pomen in namen izleta, da bi se poslovodja svojim petim področnim vodjem zahvalil za dobro delo v tekočem letu. Za to si je zamislil cel program: imenitna namestitev, degustacija vina, večer ob kaminu in slow food. Peli so pesmi, pripovedovali anekdote, večer je po načrtu potekal prijetno, dokler ni eden izmed področnih vodij vstal in povzel besede. Mislil sem si: opla! In res. Potem se je zgodilo.

Področni vodja je povedal nekako naslednje: „Dragi direktor, radi bi se Vam zahvalili. Delati z vami je čisto veselje. Delal sem že v nekaj podjetjih, a tako prijetno kot pri nas se nisem počutil še nikjer. Radi bi se vam zahvalili za to, da smemo sodelovati z vami. To je za nas veselje, čast in privilegij.” Oblivala me je zona. več...
 

Poznate čarobno besedo?
(Nov - 2010)

Drage bralke, dragi bralci!

Prisrčna hvala za silno velik odmev na zadnjo številko mojega menedžment pisma. Nisem imel pojma, kako dobro se mnogi izmed vas spoznajo na menedžerjevo upravljanje lastnega zdravja. Marsikaj sem se celo naučil, za kar se vam iskreno zahvaljujem. Na seznamu nalog lahko mirno naredimo kljukico pred pojmom »zdravje v menedžmentu« in preidemo na naslednjo jagodo na rožnem vencu menedžerskih spretnosti. Ali – če se izrazimo z besedami iz Goethejevega Fausta: »Kako je kaj s komunikacijo?«

Na to vprašanje me je pred nekaj dnevi spomnilo vprašanje nekega mladega coacheeja, ki me je sredi pogovora ostro pogledal in hotel potem izvedeti: »Zakaj ste pri prodaji svojih storitev pravzaprav tako uspešni? Kaj počnete drugače? Kaj je Vaša čarobna beseda?« več...
 

Kdo upravlja menedžerja?
(Oct - 2010)

Drage bralke, dragi bralci!

Na zdravje! Sedaj spet kihajo, piskajo in kašljajo. Tudi vi? Hitro okrevanje! Tudi zame, ker me je zadeva ravno tako doletela. Sem pač prava delovna zver kot večina med nami. Le vsaki dve leti grem na pregled. A zadnjo zimo mi je prekipelo. Bil sem preprosto sit tega, da bi se skozi svoje menedžersko delo prekašljal z večnim prehladom. V tistem trenutku slabosti me je neki znanec ujel z besedami: »Poznam zdravilca, ki se ukvarja z bioresonanco!« Kot uveljavljen menedžer sem mu dejal: »Poberi se s tem! Kadilne paličice in podobna krama pri meni ne zaležejo!« Po naslednjem napadu kašlja sem se dogovoril za termin – in takoj padel v past.

Zdravilec in diplomirani medicinec se namreč sploh ni vedel kot zdravilec. Bil sem nejevoljen. Deset minut sem ga opazoval in skušal ugotoviti, kaj dober zdravilec sploh je. Preizkusil sem ga. Rekel sem mu, da sem alergičen na določene beljakovine. Za to stvar jemljem tablete. Po njih me muči občasna astma, zoper katero si pomagam s preizkušenim inhalatorjem. Zdravilec ga je hotel videti in je preštudiral njegovo navodilo za uporabo. Nato je rekel: »Pa veste, da to sredstvo vsebuje mlečno beljakovino, na katero ste alergični?« več...
 

Drugi Schuster je tu!
(Oct - 2010)

Drage bralke, dragi bralci!

Pred nekaj časa sem bil na pogrebu nekega poslovneža in na svoje presenečenje videl tudi venec lokalnega društva jadralnih letalcev. »Sploh nisem vedel, da je bil jadralni letalec«, sem rekel zraven stoječemu pokojnikovemu sorodniku. Odvrnil mi je: »Bil je celo podpredsednik društva. A v zadnjem času ga je delo povsem vpreglo. Preprosto ni več vstal od pisalne mize.« In potem je umrl. Pri triinpetdesetih.

Stavim, da se, ko se ozira nazaj, precej jezi, da ni na sestanku večkrat vstal in rekel: »Sonce sije, termika nas priganja; preložimo zadevo, ker nas kliče vzletna steza!« Smo mi kaj boljši? Kje neki.

Želimo si še toliko narediti, spremeniti, premakniti. Za kaj gre pri Vas? Poklicno, osebno, družinsko? In kako dolgo si to že želite? Zakaj do tega ne pride? Zagotovo ne, ker ne veste, kaj je potrebno narediti. Vsi vemo, kaj je potrebno narediti. A zadeve ne storimo ali je ne storimo v zadostni meri. Iz preprostega in neprijetnega razloga: Ne upamo si ... več...
 

Posebno razkošje
(Jun - 2010)

Dragi Vinko,

kaj je zate razkošje? Če govorim z vodstvenimi kadri, jih večina ne navede reči, ki jim jih ljudje običajno podtikajo, se pravi vsako leto novega beemveeja, Montblancovega nalivnega peresa, Vertujevega mobilca ali Guccijevega svilenega šala. Za pravega menedžerja je razkošje tisto, kar mi je povedal neki projektni menedžer, ki dela v inženiringu: »Sovražim to, da o meni odločajo drugi. Edini, ki mi smejo povedati, kam naj grem, so moje stranke.« Ta posamezna izjava je empirično dobro podkrepljena. Menedžerji nimajo radi, če drugi odločajo o njih, in cenijo svobodo pri odločitvah.

Menedžer je sam na sebi podjetnik v podjetju, svobodnjak. Neki bankir mi je dejal: »Svoboda pri odločanju je zame razkošje. V mojem poklicu je vse določeno. Pravice, da bi na mestu rekel da in amen, če bi se mu tako zdelo prav, nima nihče od nas. Za vsak evro moram izpolniti investicijski ali kreditni zahtevek!« Neka industrijska menedžerka je menila: »Nočem, da bi mi kdo govoril, kje, kako in kdaj naj delam, dokler dosegam predvidene rezultate in so vsi moji uslužbenci zadovoljni. Zame je prosto odločanje o razporeditvi časa pomembno. Če bi morala potrjevati kartico prisotnosti, bi takoj dala odpoved.« Presenetljivo veliko udeležencev coachinga k meni ne prihaja več zaradi načrtovanja kariere ali izjemnih izzivov, marveč s perečim vprašanjem: Si lahko kako privoščim razkošje, da ne bi bil več stalno na povodcu uprave, nadzornega sveta, delničarjev, javnega mnenja in politike?... več...
 

Veselite se!
(Apr - 2010)

Dragi gospod Jamnik,

pred kratkim sem se pogovarjal s šefico neke skupine hotelov, ki mi je rekla: »Za spremembo se je lepo pogovoriti z nekom, ki mu gre dobro. Pravkar sem imela na liniji neko poslovno stranko, ki je le stokala; tako slabo ji gre.« In kako gre Vam?

Kako ste prebrodili prve tri mesece leta ena po veliki krizi? Še vedno ječite ali že upravljate? »Kaj velikega pa lahko naredimo proti takšni krizi?« me sprašujejo mnogi. Tako sprašujejo pesimisti. Menedžerji vprašajo: »Kako lahko svoj poslovni model prilagodimo spremenjenim časom?«...

  več...
 

Ne počnite tega! 11 menedžerskih grehov
(Mar - 2010)

Draga gospa Alenka,

pred tremi leti me je Uroš Urbas, namestnik glavnega urednika Financ, kar naprej nadlegoval s prošnjo: »Zaradi tvojih kolumen nas zasipavajo s pismi bralcev. Zakaj o tej temi končno ne napišeš knjige, če je zadeva ljudem tako všeč?« Spraševal je tako dolgo, da me je zares pripravil do tega. In ko sem z bolečimi prsti slednjič dokončal rokopis, ga je glavni urednik Financ Peter Frankl takoj spravil na tiskarski stroj. In zdaj je tukaj pod naslovom »11 menedžerskih grehov, ki bi se jim morali izogniti«.

V Nemčiji, Avstriji in Švici je knjiga že izšla in naletela na resnično grešno občestvo. Že po dveh mesecih je bil prvi natis namreč razprodan. Od oktobra prejšnjega leta je knjiga neprekinjeno med desetimi najbolj prodajanimi avstrijskimi poslovnimi knjigami. Zakaj? Ker je nekdo končno spregovoril o tej temi...

  več...
 

Šef, poslušaj me!
(Feb - 2010)

Draga Nataša,

nedavno je znanost odkrila, kaj si želijo menedžerji. Na kaj staviš ti?

Na višjo plačo? Na višji bonus? Na več kariere? Tudi to. A povsem v ospredju se je znašla želja, ki mi jo potrdi vsak menedžer, vsak vodilni kader in vsak predpostavljeni: več šefove pozornosti.

Naj navedem nekaj pritožb udeležencev in udeleženk coachinga in seminarjev. »Kadar bi želel z njim predebatirati kak problem, nikoli nima časa zame.« »Nikoli ne vem, pri čem sem pri njej. Tega mi ne pove zares jasno in nedvoumno.« »Ne vem, ali je zadovoljen z mano – o tem vendar ne govori.« »Vedno mi reče le: 'Le storite tako – imate vse moje zaupanje.'« To je lepo, a ne zadostuje. Zaupanje je dobro, pozornost je boljša... več...
 

Ponižnost in hvaležnost
(Dec - 2009)

Dragi gospod Valant,

kakšno leto! Ne preprosto in ne praznično. Tudi pri meni ne. V tem letu so bile noči, ko sem spal prav tako slabo kot takrat, ko sem ravno ustanovil svoje lastno podjetje. Izkušnja, ki jo lahko na podlagi videnega ali celo doživetega delite? Zanjo imamo vse razloge.

Upad prometa, stornirana naročila, težave z likvidnostjo, odpovedi, medijsko zmerjanje, eksistenčni strahovi, diskusija o nagradah, boji za položaje… Same reči, ki jih noben človek ne potrebuje, a jih je bilo to leto polno. Prav pred kratkim sem znova srečal nekega predsednika uprave, ki je potrt hodil po svetu. Vprašal sem ga, ali je umrl kak otrok ali je izgubil svoje podjetje. Dejal je: »Katastrofa! Promet preprosto noče spet gor.« Pobaral sem ga: »Odpuščanja?« - »Skrajšani delovni čas.« »Insolventnost?« - »Živimo od rezerv.« Potem je vstopil v svojega imenitnega jeklenega konjička, se odpeljal poročat nadzornemu svetu in me pustil samega z akutnim napadom nerazumevanja. In z nekim spominom...

  več...
 

Moč sanj
(Oct - 2009)

Dragi Iztok,

ko sem ničkoliko ur presedel nad rokopisom svoje knjige, tuhtal in metal papirnate žogice, je moja žena včasih rekla: »Koliko mesecev že posedaš ob tej zadevi? Bo kaj iz nje?« Nekega dne sva v Gradcu stala pred knjigarno Moser in gledala v izložbo, jaz pa sem na glas premišljeval: »Ali ne bi bilo čudovito, če bi nekoč v tej izložbi stala tudi moja knjiga?« Moja žena je menila: »Ob dva tisoč novo izdanih knjigah na leto? Zakaj prav tvoja?« 15. julija je moja knjiga izšla. 16. julija sem poklical Franza Kriutza, poslovodjo Moserjeve knjigarne. In zdaj je moja knjiga v izložbi. In kaj ima Moserjeva izložba opraviti z menedžmentom?

Povezava je preprosta. Kaj je tvoja zamisel za v izložbo? In zakaj je še vedno samo zamisel? Včeraj sem srečal za prodajo zadolženega člana uprave, ki mora do konca leta vsaj obdržati lanski promet (kar je njegova zamisel za v izložbo) – v kriznih časih neuresničljiv cilj. Kljub temu je razvil za to potrebno prodajno strategijo in posamezne ukrepe za njeno uresničitev razdelil med svoje pomočnike. Zato mu bo spodletelo. Svojega cilja ne bo dosegel. Ne zato, ker je razdelil delo. Razdeljevati je potrebno. In sicer izvedbo nalog. Vendar je drugim žal dodelil tudi »izložbeno okno«. Celoto, podobo v glavi, vse presegajočo predstavo o cilju. Ko sem ga pobaral, kaj želi pokazati 31. decembra, je enostavno rekel: »No ja, lanski promet vendar!« To ni podoba za v izložbo, to so mrtve številke brez življenja, ki nikakor ne vzbujajo moči, da bi nas posrkale, motivacije ali predanosti...

  več...
 

Hvala!
(Aug - 2009)

Dragi Rok,

v zadnjih tednih so mi živci tu in tam vendarle zaprhutali, moja žena me je občasno imela za megalomana in stari kolegi so me zaskrbljeno spraševali: »Boš to zares naredil? Knjigo? In za nameček še o takšni temi?« Zdaj je omenjena knjiga »11 Managementsünden, die Sie vermeiden sollten«, v založbi Redline (prevod: »Enajst grehov menedžerjev, ki bi se jim morali izogibati«) že nekaj dni na voljo v knjigarnah in na Amazonu. Knjiga o tabu temi. Knjiga o grehih v menedžmentu. Za zdaj zgolj v nemščini, a v pripravi je tudi že prevod. In kaj naj rečem?

Že dva dni po izidu telefon ni več utihnil in o zadevi je poročal časnik Bild, kar si lahko ogledaš tukaj. In namesto, da bi mi prisolili pekočo zaušnico, so mi zdaj čestitali celo predsedniki uprav in menedžerji, ki so me poprej gledali nekoliko postrani. Uganka.

Zakaj se zdi nenadoma vsem dobra knjiga, v kateri je odkrito in neocvetličeno govor o najpogostejših grehih menedžerjev? Menim, da zaradi tega, ker so vsi veseli, da je nekdo končno na glas izrekel tisto, kar si že dolgo misli vsaka menedžerka in vsak menedžer. Nismo ne bogovi ne angeli, še celo super-junaki, v kakršne nas radi stilizirajo mediji in politiki, ne. Nismo nezmotljivi! A ker mediji, sindikati in politika od nas to vseskozi zahtevajo, se je z leti izoblikoval pritisk, ki je preprosto nečloveški. Da moraš biti nezmotljiv, je grozljivo breme. Hujše od pritiska krize...

  več...
 

Načrpati moč
(Jun - 2009)

Draga gospa Debeljak,

kakšno je bilo Vaše prvo polletje? Po pravici, saj smo »sami domači«. Če sem sam iskren, moram povedati, da je bilo prvih šest mesecev groza na kolesih. V menedžmentu nisem še nikoli videl toliko stresa, hektike in trpljenja. Vsak dan je kdo drug iztresel predme svoje gorje. Naj navedem le tri zglede:

»Prvo polletje je bilo katastrofa! Najprej je odpadlo poslovanje s strankami, nato se je zrušila likvidnost in slednjič smo morali odpustiti še uslužbence. To me je zdelalo.« »Od začetka leta izvajamo nor program krčenja izdatkov. V Head office nekateri očitno res mislijo, da smo doslej denar trošili kar tako. Ne vem, od kod naj vzamemo še tistih pet odstotkov, ki jih terjajo od nas!« »Kot menedžer si naravnost žrtveno jagnje za vlado in medije. To te zadene v živo.«

V teh stavkih iz sicer na stres tako odpornih menedžerk in menedžerjev govori mnogo razočaranj in izčrpanosti. Na srečo bo kmalu dopust! In kaj počnemo takrat? Še naprej smo pod stresom. Pri mnogih je terminski koledar na dopustu videti skoraj popolnoma tako kot pred njim. Treba si je ogledati to in ono, se s tem in onim srečati, iti na ta pohod, obiskati tisto razstavo… Da, seveda, na dopustu želimo kaj doživeti, imeti kaj od življenja, videti kaj drugega. Nekateri sploh ne znajo živeti brez stresa. A kaj je po dopustu? Kako čili smo po takšnem oddihu, polnem alternativnega stresa?...

  več...
 

Navdušen sem!
(Jun - 2009)

Dragi gospod Kovačič, 

koliko Vaših uslužbencev svoje delo opravlja brezhibno? Zakaj tako dolgo razmišljate?

Pri meni vsaj enkrat na teden sedi na treningu kak menedžer, ki bi nekatere svoje uslužbence najraje izstrelil na luno. Denimo vodja oddelka, ki je slabe volje dejal: »Moj vodilni produktni menedžer me zalaga s takšnim 'sranjem', da razmišljam, ali je sploh še pravi za to delo. Z njim ni preprosto nič!« In to se pogosto dogaja pred izjemno pomembnimi akcijami, kot je predstavitev kakšnega novega načrta upravi: »Vedno mi oddaja grafike – z njimi se lahko pred upravo vendar samo osmešim! Me hoče nemara sabotirati?«

Ta vodja oddelka želi od mene izvedeti, kako naj omenjenega »intriganta« znova spravi na noge. Sam sem od njega želel izvedeti nekaj drugega: »Kaj hočete doseči s svojimi predstavitvami upravi?« »Kaj neki? Da bo upravo od navdušenja dvignilo s sedežev!« »Potem v pripravo zagotovo vložite zelo veliko časa.« »No, pet ali šest ur že.« »In kako dolgo se pogovarjate s svojim vodilnim produktnim menedžerjem?« »Dve, tri minute – to mora za nekaj preprostih grafik vendar zadostovati!«...

  več...
 

Črpati novo energijo
(May - 2009)

Dragi Andrej,

iskrena hvala! Zelo sem bil vesel. Povedano iskreno: Sploh nisem računal s tem, da se bo na moje zadnje pismo odzvalo toliko ljudi. Morda se spomniš, da je bilo to za božič (kako hitro teče čas!). Odmev je bil nepopisen. Dobil sem veliko prisrčnih in pogosto zelo osebnih mejlov. Ton mnogih je bil: Zakaj samo za božič? Pošiljatelj enega od pisem, član uprave, mi je napisal: »Tako osebno in občuteno pismo bi si želel večkrat prejeti.« Precej čudno, kajne?

Tako uspešni smo. V poslu in v družbi. Dosegli smo marsikaj, vsak dan delamo velike stvari. Pa vendar se je osebno nekje in nekoč v zadnjih letih v veliki meri izgubilo. To sem vrhu tega že prej občutil kot nekaj, kar me je težilo, v teh dneh pa se mi zdi skoraj tragično. Kajti poslušamo zgolj še žigosanje, obsodbe in zmerjanje na račun menedžerjev.

Vsak dan se srečujem z menedžerji in menedžerkami, ki mi pravijo: »Ne vem, ali bom prihodnji mesec še imel to službo!«, »Če mi jutri povedo, da me ne potrebujejo več, ne vem, kaj naj storim! Saj razen menedžmenta vendar ne znam ničesar drugega!« Drugi pravijo: »Kandidat za prevzem smo. Kaj bo, če me novi lastnik ne bo več potreboval?« Ves svet govori o gospodarski krizi. O stiskah menedžerjev in menedžerk ne govori nihče. Zakaj ne? Mar mi nismo ljudje? Mar nimamo nobenih občutij?...

  več...
 

Podari nekaj posebnega
(Dec - 2008)

Draga Iva,

kaj boš letos podarila svojemu sopotniku? Švicarsko uro Breitling? Vikend velnesa v St. Moritzu? Prvo izdajo redke knjige iz antikvariata?

To so zares posebna darila. Vendar lahko kot alternativo ali za povrh podariš nekaj še bolj ekskluzivnega. Nekaj, kar je na zemlji še komaj na voljo in kar je komaj kdo izmed nas kadar koli videl v večjih količinah: čas. Čist. Neomadeževan. Neponarejen. Največji luksuz v tem življenju. Časa nima nihče med nami. Zlasti v teh dneh. Nedavno mi je neki moj prijatelj menedžer povedal, da ima v tem tednu za seboj že tri božična praznovanja – bila pa je šele sreda. Če pozabimo na tako imenovano hektiko ob koncu leta in na diktat operativnega, dejansko nimamo več časa za bistveno, za pomembne stvari v življenju.

Zato moj drzni predlog. Podari svojemu najdražjemu en cel dan brez motenj samo za vaju dva. Podari svoji družini neobremenjen obisk božičnega sejma. Podari sami sebi vsaj en dan, ko boš odpravila vse imperative. Brez moraš, naj bi, bi morala. En dan počni le to, kar si si naskrivaj že dolgo želela početi ali si želela dati narediti. Se ti ob tej misli razveseli srce? Tako bo tudi s tistimi, ki jih boš obdarila. Čas je najposebnejše darilo izmed vseh... več...